Sigic

http://www.sigic.si/ce-vas-nekdo-nadere-kaj-najprej-zaslisite-.html

by Robert Šercer

Po določenem premoru se je na domačo žagaško sceno vrnila novogoriška zasedba Hellcrawler. Njen drugi samostojni album je pred dvema mesecema izšel pod okriljem domače založbe On Parole Productions. Aktualni album dokazuje, da je zahod domovine še vedno najbolj okužen z ojačanim kitarskim zvokom izkrivljenega načina ter s hitrejšimi, bolj drvečimi ritmi, ki lahko poslušalcu dvignejo srčni utrip. Skratka, novi izdelek priporočamo vsem ljubiteljem adrenalina.

Medtem ko je kvintet v svoji obeleženi preteklosti – na albumu Wastelands (2011) in na deljeni izdaji z zasedbo Wölfe iz leta 2014 – bolj prisegal na simbiozo surovosti punka, stonerske atmosfere ter težkih kitarskih prijemov, temelji drugi album, Sandstorm Chronicles, na novem konceptu. Ohranja sicer ikonično estetiko razpada in agresijo starošolskega death metala, vendar nam severnoprimorska peterka tokrat ponuja osem nabritih pesmi v angleškem jeziku, ki jih najbolje označuje (post)apokaliptično ozračje. In da, zveni švedsko, lahko bi rekli umazano, disfearovsko. Kako to? Preprosto: posnetke novega materiala se enostavno pošlje na Švedsko. Tako je drugi album domačih predstavnikov death'n'rolla v svojem studiu Unisound masteriziral sloviti producent in glasbenik Dan Swanö, ki ga tovrstna glasbena scena najbolje pozna prek zasedb Edge of Sanity, Opeth, Katatonia, Marduk, Millencollin, če omenimo le nekatere. Zvok pa je med lanskim oktobrom in preteklim februarjem v lokalnem studiu novogoriške Mostovne posnel in zmešal Janez Zega.

Začetno, cinematično atmosferiko v uvodni pesmi Unholyverse lepo povežeta kitari izpod prstov Andraža Zlobca in Matjaža Komela, in to kitarsko sozvočje s pomočjo ritmičnih poudarkov bobnarja Edvina Pozderoviča – Pidža in basista Alana Trobca radovednega poslušalca posadi naravnost v sredico brutalno soničnega orkana. Toda poslušalec se kljub zvočnemu rohnenju okoli sebe počuti karseda varno, dočim mu v glavi donijo verzi: »The screaming / that noise so close to hell / I'm trying / my voice fades away«. Kakšna podobnost z aktualno resničnostjo je najbrž namerna?

Vokalna surovost Mirana Miščka v pesmih nasploh dominira na način poveljnika posadke pogubljenih, a še živih, zmutiranih v postapokaliptični prihodnosti. Vendar njegovo grleno udejstvovanje ni vsiljivo, kajti inštrumentalni del posadke skozi celotni album »diha na polna pljuča«. V klasični triminutni brzinki Death Park se Hellcrawler pokloni melodično skandinavskemu tipu žgoče glasbe. Da pa je domača glasbena novost utrjena konceptualno, med drugim dokazujejo v verzih nadaljevalne pesmi: »A fleeting darkness / I hear the blight / While riding ashes / Of what was known as Death Park«. Med poslušanjem albuma klasične polurne minutaže se poslušalec sreča tudi z občutki volkodlaka (Grim Moira): »Red eyes, kept me up / A dark reminder of the last blood bath / My heart is no more / The pathway is broken / I'm out through the moor«. Glasbena slika se skozi celoten album giblje med hitrostjo in ritmičnostjo, med melodičnostjo in bolj poudarjenim, ritemskim načinom kitarskega igranja, ne manjkajo niti glavni, inštrumentalni deli, ki dajejo sleherni pesmi témo (Hell's Gorge, Sea Of Storms ...).

Toda skupek žanrskega nabora zasedbe Hellcrawler ni klasičen, kar dokazuje glasbeno slogovni spoj utrjenega in ojačanega rock'n'rolla, preoblečenega v pank in metal. In ravno to je tisto, kar lahko pri tej domači zasedbi pritegne tako mlajšega poslušalca z modernejšim okusom za organizirani hrup kot tudi navadno bolj kritičnega, starošolskega poslušalca (Wasteland Shamanism, The Last City Of Seiyn). Z motorheadovskim pristopom danes pač ne moreš zgrešiti. Izdelku ni mogoče očitati niti sporadične zvrstne podobnosti z nekaterimi švedskimi »velikani« niti značilnih kitarskih solov, kajti ti na obravnavanem albumu enostavno niso zateženi. Razlog za to najbrž tiči v jedrnatosti glasbe. Za konkretno glasbeno celoto je priporočljivo, da se sestavi iz pristno odigranih kitarskih prijemov, ki znajo v vsej svoji melodičnosti narekovati tudi ritmiko. In ta je podana surovo, se pravi prvinsko. Sandstorm Chronicles se preprosto ne vleče, temveč deluje koherentno in konkretno vse do iztočne pesmi, kjer lirski subjekt zaključi svojo (post)apokaliptično odisejado s končnim spoznanjem: »My visions are ending / through them I'm ascending / The Shaman I see / his face / HE IS ME«. Če se tovrstna glasba besedilno dostikrat kranclja z zmaji, čarovnicami, škrati in ostalimi nenavadnimi bitji, pa Hellcrawlerjev domišljijski svet iz nepojmljivo grozne prihodnosti počasi pronica v resnično, kruto in brezkompromisno vsakdanjost modernega človeka – modernega sužnja. Ker opozarja na vse prihajajoče apokalipse tega sveta, je noviteta zasedbe Hellcrawler vredna večkratnega poslušanja. Kajti če vas nekdo nadere, kaj najprej zaslišite?